Iz kadila se vije
omamen dim, ostro diši
po lesu in medu
ded omete čebele s satov,
kot da bi rahljal
lastne sanje
z noži gremo čez pokrajine
zlatih šesterokotnikov,
odpiramo pokrovce tega,
kar je bilo zakopano
globoko spodaj
boben točila udarja
v enakomernem ritmu
in vrača nazaj k zemlji
prve ljubezni nektarjev,
potem glasba utihne
stočimo med v kozarce
in pometemo
mrtve čebele
dosanjano je, reče ded
njegove roke
s sledovi pikov
so kot pokrajine,
na katerih so bili opravljeni
prastari obredi
in njegovi čisto beli lasje
divje plešejo
v smeri sonca
Franci Novak