Vihravo, neskončno
jadra skrivajo vetrove,
ki znajo na pamet vse zgodbe
vklesane v kožo mornarjev.
Sol pestuje čas
obrobljen z razpenjenostjo
valov in razbijanjem
odgovorov ob skale.
Sledi v umu širnega morja.

Razlivam pogled nad vodo,
ki brezskrbno drsi
naprej in nazaj in
odkriva ugašajoče barve
potopljenih preteklosti,
tisto izpraznjenost
brez zidov in vrat.
In pred njo, golo,
vznemirljivo,
osamljeno,
vodno ogledalo.
Stopim vanj.
Ugriz ledene vode.
Izmuzljivo tekoči objem.
Za menoj ostajajo
le vezenine v pesku.
Spreminjajo obliko.
Iščem oči morja.
Z njimi se lahko
vročično ujamem.
Omamno predam.
Kopel z valovi postilja
in drsi po naježeni koži.
Vabilo globin.
Klic svobode plesočih
Lepih Siren.

Mateja J.Hočevar