Slanost objema pogrešam.
Tisto jutranjo.
Lepljivo od vseh sanj,
ki napolnijo posteljo.
Iščem jo, kličem, rotim ...
Objemam gluhi vzglavnik.
To edino zvesto
gugalnico potovanj.
Nadela sem mu prevleko,
da podarja svetove.
In omogoča drzne
časovne preskoke.
Brani boleča kolena.
In nežno nastavlja naročje.
Prižemajoča varnost
ostaja, je stalnost.
Kot drevo
v mojem vrtu.
Nihajoče v lahnem
plesu miselnih vetrov.

Mateja J.Hočevar