Vam povem eno štorijo, žalostna je – pa resnična, kot take navadno so vse, če vas o človeku poslušat' ne moti, ki je bil po nedolžnem žandarjem napoti. Taler Matija bilo mu je ime pa s štajerskih koncev, so rekli, da je, in še govoriti da prav ni umel, pa revež tak žalosten konec je vzel. Pil je rad … Pa ga je cesar pognal na Kramar'co, da bi na Štajersk' ostal – a prej ko žandarji se vrnejo v Črno, Matija že tretji kozarček je zvrnil. Oblastnim biričem bilo je zadost', pa so ga odvlekli in vrgli pod most, in led ga takoj je čez glavo prekril. Tako se je Taler Matija utopil. Ko pride s svečánom pepélnična sreda, pa vaška mladina z mostu dol zagleda kup cunj – stare hlače in strgan rokav, pa kakor da v vodi bi človek ležal. So mislili že, da je slamnati pust, a slutnja hitela od ust je do ust, doklèr naša Micka na led ni stopila: človeško je nogo spod cunj potegnila. So fantje stesali mu rakev leseno, počast so njegovemu dali imenu, na jêsen mogočen, ki tamkaj stoji, so ploščo s podobo nabili v spomin. Prišel je nov čas in nov most, in tako so to ploščo zavrgli – kot njega nekoč – a v ljudski zavesti spomin nanj še sije, saj most se odtlej imenuje Matijev.

Aleksandra Kocmut - Kerstin