mirno tiho valoviš

na mavrični poti

moja moja reka

po neobljudeni tišini

po kamnitih razlomih

v vinu od mraka

polna hrepenenja

tudi ti spreminjaš

šume v poezijo

včasih zabučiš

vsa solznato jokava

drugič v dišečih meglicah

nežno hrepeniš v dotik

včasih si temnato siva

v senčnatem dihu

razklanih borov

podoba otožnosti

ti tiho zamira

v kamnokrasnih pečinah

v zarji večera

zrcališ svojo

bolečino in up

tvojih ljubimcev

ki se spogledujejo

na tvoji gladki

zrcalni milosti

moja reka

ljubim te

rad sem ob tebi

na tvojih bregovih

ko te držim

v topini objema

a enkrat oba

zaprtih oči

bova šla

čez črne pečine

ironman