Dotaknila se me je - pa spet bi jo malo dodelala:

Proti večeru,

kadar je zatišje,

sedim za pisalno mizo,.

vlečem Iz sebe vlečem znake,

podobnei besedam,.

pPošiljam signal,

da sem še živa.

Da sem pravočasno

zajezila vse deroče vode

in z izdihom pogasila ves ogenj.

Takrat se plazijo iz vrha vesolja

prav nad mojo glavo srebrne zvezde, -

na sredini suhi okrogel mesec,

kakor večno nesrečni petelin

nepremično gleda navzdol,.

sSrknem požirek borovničevca

in sladko mi postaja okoli ust.  -  in okoli ust postaja sladko.

Morda bo pa to le pesem.

O mirni tišini v zvezdni noči.

Kaj meniš? Lp, Ana

Spoštovana Ana,

najlepše se ti zahvaljujem za pomoč pri dodelavi pesmi,si me zelo razveselila,

grem kar zdaj. Se opravičim za zamudo, ni bilo namenoma.

Še enkrat Hvala Ana.

Pozdrav, hope

Pesem o tišini, v kateri se nabirajo besede / smisli / občutek obstajanja, ki pa ni samemu sebi namen, želi komunicirati z drugimi obstajanji, da bi se (medsebojno) potrdila ... čestitke,

Ana

Včasih je dobro biti v družbi, saj smo družabna bitja,

kot si tudi sama napisala Ana. Hvala Ti, resnično.

Lep pozdrav, Irena hope

Čestitam :)

slavica

Hvala Ti Slavica.

Lep pozdrav,hope

Bravo in iskrene čestitke!!

Lp, Igor