Od kod prihajaš,
človek,
izgubljenih sanj,
z žalostnim pogledom,
z upognjenimi rameni?
Zakaj se ne veseliš
življenja,
zakaj ne veruješ vanj?
Za vsakim dežjem
sonce posije,
trava pozeleni,
še ptica je vesela,
ko iz gnezda odleti.
Niso samo hudi časi,
sreča ti bo nekoč
zasijala iz oči.
Ne verjameš,
človek?
Prepusti se toku,
naj te nosi s seboj.
Bodi kot trava,
kot roža,
poglej v modro nebo,
še tako črn oblak
izgine v temo.
Ostanejo le zvezde,
kažejo ti pot.
Stopaj pogumno,
nikar se življenja
ne boj.
Povsod,
kjer si ti,
je tudi sonce
s teboj.

vlatka