Med mano in tabo
je budno obzorje poti,
ki se stika v modri
besedi neba,
zliva v pisano
mavrico prehojenih cest
in tke v mrežo,
kjer je sonce sveta.
Deževni dan
išče bahava polja
nevidnih stezic,
skriva naduti pajčolan
in riše spomine
zvezdnatih sanj.
Ponosno se košatijo
vklesana okovja
na skalah poguma,
ne meneč se za
deroči potoček,
kjer z ostrimi robovi
piše: »Zdaj si doma.«

vlatka