S katerim zamolklim peresom
si risal simbole v peno
svojih mastnih, minljivih obljub?
Srhljivec! Nor do obisti
in izurjen v zavisti:
ti, krmar – mrtvoud!

Prebudi se v molku,
prebodi se v vodi,
in sviloprejkam zapri
ostanke oči.

Jenjaj že enkrat za vselej
jemati, lagati, spati, veslati …
Luna bo plimi pokazala pot
onkraj oteklih, škrlatnih brežin
tvojih mesnatih zablod.

Na Zahod? Na Zahod!

Med parkljaste tace Evrope,
v Šparto, nad Rim in Atene;
s konopcem na Dunaj,
s pišcaljo v koščevje Balkana,
kjer komaj zaceljena rana
vrešči pod razpelom neba …

Doma se boš spomnil, popotnik,
kje zdaj domuje in s kom ponočuje
tista neugnanka, tista sveta Neža,
ki jo je kralj Matjaž
na silo privekel v Celje
s Peloponeza.

Dani Bedrač