Vrnila se je

pesem, ki je čakala

na novo pomlad.

Na zimo je vzrastla

se pripravila na mraz

se obdala s tujo toploto

in poje, poje,

da se sliši v sedmo vas.

Kot slavček,

ki nabira poglede,

ker ptice vedo kam gledat,

tam kjer je pesem najlepša,

kjer se počutijo domače

v hrabrih besedah,

ki dajejo smisel

in potegnejo kvišku

pisca s pesmijo,

da oživi,

da preneha nemilost

in se usta razširijo v nasmeh.

Zbogom dragi,

to več ni moja pesem,

ona te bo spremila do grajskih vrat,

jaz samo berem in gledam film,

ki ga imenujem romantika

in si le včasih zaželim

kančen glavne vloge.

Zato sem brezpomembna

le odpadli las z glave,

ki pada v smeti.

Morda nekoč se vrneš

in morda boš spadal

znova k meni.

Morda.

Ali pa ostanem sama

in pišem do konca

monolog praznine.

Srečno.

IŽ-lev