Razlaga psihologu

je podobna pisanju pesmi,

na začetku  neke vrste žalostinka

ki se s smehom spreobrne

v odlično komedijo

napeto zgodbo ki kakor ogledalo

strmi v lasten obstoj

ali primerjavo ali obtoževanje,

nekaj od tega vzkipne

kakor testo za kruh

kakor napihnjena masa

za dober kolač,

če je človek dobre volje,

če ne tečejo že solze

polne slane poplave

kakor požirek morja,

ki zaslani ob besedi,

ko se odprejo usta

in so poti odprte

za besedo, za stavek,

za klic ali spomin.

Morda klic k življenju,

večni ljubezni

ali rapsodijo smeha in joka,

ki se izmenjavajoče slikata

na počečkanem papirju

polnem vprašanj

in klicajev.

Povejte butajo vprašanja

in odgovarjam s piko,

da dialog boljše teče,

da se razumeva,

zaprte ustnice

velikih oči

včasih z obtoževanjem

drugič z odobravanjem

in na koncu

saj je samo pesem.

In ti in jaz samo človek

kljub poklicu

ali polnim ušesom

radovednosti,

pinkalo spet zapisuje,

tablete se bodo zamenjale

in morda cel tretma tudi.

Potrebno je, potrebno.

Pa ne samo pri eni pesmi.

Nasvidenje, gospod doktor.

Vzamem tri krat na dan,

da občutek ne popusti.

Vstanem in grem.

Novi pesmi naproti.

IŽ-lev