Sunce nekad jednostavno
zaboravi da je Sunce
utamniči se u sebe
i lije gorke suze
s plamena lica
kao vatrene kugle
što nebo razdiru
u magični beskraj
ognjena slapa
ja s prozora gledam
taj pulsirajući
bolni sjaj
i mislim u sebi:
dušo
tako nastaje Poezija.
Včasih se zapre sonce vase in kot si napisal Duško.
In mislim da je to odlična pot za pravo odkrito poezijo.
Lepo.
Lp, hope
Hvala ti hope, prava si prijateljica !
lp s mora,
Duško
Ko (bitje) pozabiš na svojo izvorno kodo, na vlogo, ki ti je dodeljena, v katero si vrojen, ko se predaš impulzom in izgineš v povsem nepričakovano smer ... res, tako nastaja pesem - simbolično lirična govorica te pesmi pa prav očara, čestitke,
Ana
Čestitke Duško, še ena potrditev da odlično pišeš!
Lp,hope
Vsekakor, da, da... Iskrene čestitke! :-)
Lp, Sašo
Hvala Ana, Slavica, hope, Sašo, divni ste prijatelji i pjesnici !
lp iz Dalmacije,
Duško
Duško pozdravljen,
sem še prebrala in res vsi ti ognjeni slapi so tako lepi, tako visoko in tako nedotakljivi, spodaj je pa cel trušč ljudi, ki se čudijo...ja, pravi čisti poeziji
je lepo enako kot poetu in očem, ki berejo.
Lep pozdrav na morje,
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Duško Babić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!