SAMOTNOST

 

kot kakšna kožna guba
sedim v kotu sobe
mastni lasje padajo na kolena
črno obrobljene oči so kalne
ogledala sem že davno razbil
nočem se več gledati
soba prazna zanemarjena
še miši so pobegnile zaradi smradu
a jaz živim tukaj in ni mi mar
nočem metadona
nočem komune
nočem ničesar več
le zaspati in leteti
visoko nad vami
kjer ni satelitov niti angelov
vas opazovati se vam smehljati

nopoet

Komentiranje je zaprto!

nopoet
Napisal/a: nopoet

Pesmi

  • 21. 10. 2015 ob 06:15
  • Prebrano 505 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 237.28
  • Število ocen: 7

Zastavica