Vsak dan se obvezno brez rute na glavi
po manjših opravkih korajžno odpravi,
vsak dan se povzpne vse do tretje etaže,
njen um je še oster, pogled pa še čvrst.
Vsak dan speče štravbe, če bodo obiski,
občasno pogleda po ulici blizki
in kolikor vidi čez prve garaže,
če kdo bi parkiral na kakšni od vrst,
če kdo se slučajno na hitro prikaže
in avto parkira na eni od vrst,
okoli zavese navija svoj prst.
Nek januar, leto devetnajsto ena,
takrat se začne plesti štorija njena,
pouk so imeli po italijansko,
kot mlado dekle je šla služit dol v Trst.
Spoznala je mladega tam oficirja
in slika poročna na sredi okvirja,
zbolel je za jetiko al' gripo špansko,
nikoli ni videl manevrskih vrst,
prešibkega zdravja zbolel je strašansko,
da stopil bi v kakšno od jurišnih vrst,
prihranjen je njemu ognjeni bil krst.
Umrl je preden sta dete spočela
in ona ni nikdar več drugega vzela,
ves čas je kar sama doma teta Francka
tam v tretjem nadstropju sred' blokovskih vrst.
Devetdeset let prav vsak dan peče štravbe,
morda bo prišel kdo do njihove stavbe
in jo presenetil z nenadnim obiskom,
a daleč od Idrije, daleč je Trst,
jo razveselil že z objemom in stiskom,
pogled njen bo vlažen, še vedno pa čvrst,
v tišini boš slišal le štravbe in hrst.
Glej, tukaj so vahti in sončno grobišče,
prišli so obiski, vsak svojega išče,
že dvajset let spi tu nekje teta Francka,
le prah je ostal od kosti, rož in krst.
Ne najdeš napisa, nagrobnika, križa,
po tolikih letih si vreden kot griža,
ljudje še umirajo, tukaj je gneča,
nekdo te prekoplje zaradi dveh vrst,
jaz upam, da spet te Antonio sreča,
da vzklil bo ponovno ljubezenski brst,
grobarjem pa, Francka, pokáživa prst!
ficra_zom