Prva pesem iz ciklusa SKORAJ ČLOVEK.

Močna, zelo močna!

Lep pozdrav 

Dimitrij

Mocna, da.

Edino uporaba besede ko me ne preprica.

Se mi zdi, da bi pesem lahko bolje funkcionirala brez tega veznika?

lp

:-)

.)

Draga Tea, pesem sem glasno prebrala že velikokrat, nekajkrat tudi javno, je globoko v meni, zato je ne bom spreminjala. Hvala za branje in komentar.

Lp, Vesna. 

Vesna, seveda. Tudi moj komentar je bil najbrz skop.

Imas gosto besedne metafore, slike, ki vcasih vpijejo od slik samih. Kar se mi zdi super. Komentar je bil dobro nameren, usmerjal k diskusiji. Ampak ce ni prostora, ga ni. :) 

V teh dneh ravno razmisljam o razlicnih bregovih in o samozavesti ustvarjalca/bralca;poslusalca ter njegovem dvomu.  Tanke so meje ali pa jih sploh ni. Kdo ve. (blebetam svoja obcutja o umetnosti, ki niso pogojena s pesmijo, samo so in nimajo posebnega namena)

:)

Vse dobro!

Ne vem za druge, vsekakor pa jaz postajam samozavestnejša. Kar sploh ni slabo. :-)

Vse dobro tudi tebi in pozdrav z Bleda. :-)

Tea, mene ta 'ko' ob prvem branju ni zmotil oziroma sploh nisem bil pozoren nanj, tako da je meni v redu, kot je. Zdajle imam pred sabo odprto eno antologijsko pesem od Wallaca Stevensa, pa malo pod vtisom teh komentarjev vidim, da začne dve zaporedni vrstici z veznikom 'kot' ... ampak tega prej sploh nisem opazil, zven in pomen pesmi sta bila močnejša od teh slogovnih 'nerodnosti' ali posebnosti. 

lp

Franci

Franci, fajn, da si odprl debato.

Napisala sem, uporaba besede ko me ne preprica. Nisem pa povdarila, da pesem kot taka me prevzame, s svojimi metaforami, izbiro besed, slikovno podobo. Kot si napisal zven in pomen sta mocna. A vendar ko sem brala in brala in brala. Prebrala sem jo najmanj 20 krat, so bili delci, ki so prepustili dvomcek skozi. :)

V smislu, kaj pa ce?

Zato sem tudi napisala komentar o samozavesti avtorja in samoizprasevanju itd. Kaj nas pri nekaterih preprica in kje je popolnost, kaj to sploh je?

Recimo ko se kot glasbenica predstavim na odru ... Vadenje je dolgotrajen proces prebiranja not, odkrivanja harmonij, postavljanja tempov, iskanja kvalitete zvoka, interpretacije in se in se, ki traja v vecmesecjih. In preden gres na oder, se vcasih pojavi dvom "ah, lahko bi se to odkril, pa vec vadil, ali pa se bolj poglobil v kompozicijo itd., sem res naredil dovolj ali sem pripravljen predstaviti in razumeti skladbo, skladatelja ter sebe?"

Ti obuctki so lahko zelo hitro destruktivni, toliko da te lahko celo onesposobijo.

Kot umetnica, ki je izpostavljena odru, to velikokrat obcutim. Seveda je tudi ta razlika, da delo, ki ga izvajam, ni moje osebno, ampak delo nekoga drugega. Poglabljam se v nekoga drugega in sebe hkrati. 

Kdaj lahko recem, da zdaj pa razumem avtorja ter sebe? Kdaj se ta dvom preneha in spusti? Hkrati nam pa pomaga vedno znova odkrivati stvari ter raziskovati. Drugace kaj hitro radi ostanemo v "comfort zone". In spet zakaj bi to predirali? hehe

Razlicni pogledi umetnosti. Razlicna predajanja in predstavljanja. Nekatera bolj intimna. Druga bolj odprta.

Izhajala sem nekako iz teh vzgibov.

Pogovor se mi zdi pomemben, diskusija. 

Tako se razvijajo mnenja ter se tudi spreminjajo.

In vcasih si preprosto ne vzamemo vec casa, da bi se odprli na tak nacin. Pa naj bo to na osebni ravni ali profesionalni.

Kot bi Peter rekel, diskusija, diskusija. :)

Vec tega. :)

lep dan

Tea, lepo je brat tvoje izkušnje z glasbenega področja. Saj kar se tiče literarnega ustvarjanja, so stvari iste; se mi zdi, da je 'samozavest' (vsaj tista pretirana) v nasprotju s samim procesom (kvalitetnega) ustvarjanja, v katerega se že po 'defaultu' vpisujejo negotovost, samoizpraševanje in dvom. Te stvari so že vpisane v naravo same umetnosti in zato je jasno, da jim mora (ali bi jim vsaj moral biti) podvržen tudi proces nastajanje slike, skladbe, pesmi itd. Zanimivo, tudi pri meni je pisanje dolgotrajen proces, dolgotrajen predvsem v smislu premlevanja, razstavljanja in sestavljanja, dvoma in negotovosti, in seveda neprestanega preizpraševanja lastnih postopkov, idej, namenov itd. Tako da me včasih na temle portalu, upam, da kdo ne bo preveč užaljen, močno zmoti hiperprodukcija, recimo skoraj vsakodnevno objavljanje pesmi: kje je tu sploh prostor, čas za samospraševanja, za preverjanje lastnega ustvarjanja, ustvarjalnih postopkov itd.? Ampak to je tema za kdaj drugič.

Po drugi strani pa je po mojem potrebna tudi neka 'gotovost' avtorja; recimo temu 'verjetje' v tisto, kar počne. Zmožnost, da dokonča svoje delo, čeprav ve, da ni popolno. Zmožnost, da se zna tudi upreti drugim mnenjem, sodbam, da vztraja pri nekem svojem specifičnem 'glasu'. 

In ja, diskusija, diskusija, to rabimo. :)

lp

Franci    

Človeška 'duša' je v tej pesmi popredmetena , je stvar, s katero se lahko manipulira, ki se jo lahko razstavlja ali sestavlja, nekam postavi ali ukrade. Pesem v surrealističnih podobah govori o razbitosti, ne-celosti te 'duše', ki nikoli ne more biti do konca (skoraj) človeška, lahko pa to lastno človeškost venomer išče. In mogoče prav to – paradoksalno – pomeni biti človek: venomer znova sestavljati svojo človeškost iz razbitih drobcev.

lp

Franci

Vesna, seveda, kot se pritiče tej pesmi: iskrene čestitke za Podčrtanko! 

Lp, Sašo

Ja, Franci.

Samozavest bitja kot takega. Pa ne mislim tista samozavest "ega". Ampak v smislu dopuščanja sebi kot osebi, da si to, kar si. V bistvu. Da ne živiš/dihaš/plešeš po pričakovanjih okolice, ampak si sam svoj. In hkrati pustiš okolici, da je takšna kot je. S takimi balansiranji se vsakodnevno srečujemo. Poslušati intuicijo, notranji glas, energijo, kakorkoli lahko to poimenujemo, je vse težje v preobremenjenosti informacij, kaosa, hitrega tempa, ... Umetnost je samo odraz tega. (mnogo smeri se išče, oz. se kaže neko "propadanje", razgrajevanje narave, duše, ega, ... )

In ob dnevih kot je Beirut ali Pariz, ... se sprašujem, na kakšni poti smo ...

lp