Odnehala je prosjačiti
Onkraj jezera
je stal Bog

Telo je krasilo
svileno pokrivalo

Kakor svit
lesketalo se,
njegovo je obličje

Poln in zatrohnel vid
je rezketal
v sivini jutra

Bobnenje izza utrujenih vek
prinaša
grenke spomine

Paraziti so glomazili
lesene podkve

kresničji let
oblikoval objeme

Dajali so vtis popačenosti

Zakaj si odšel, ga je vprašala?
Ne vem,
zeblo me je

V trenuteku
je začutil pomanjkanje
tvoje bližine

postala
"SI"
nevidna!

Luana