Povrhnjica
nosiš me
na površju svojega telesa
in ko listje odpade
se pokaže skorja
prebičana od življenja
spraskaš me s sebe
me slečeš in obesiš
da te ne bi ovirala
ko odideš daleč
nosiš me
samo takrat
ko začutiš žejo
kakršne ne more pogasiti
nobeno drugo telo
v meni preplavaš
jezera in potoke
dokler ne zadeneš čeri
odpora moje tekočine
potemnele od tujosti
morda celo strahu
nosiš me
kdaj pa kdaj kak hip
posamezen trenutek
kakšnih imaš polne predale
in jih pozneje
le redko odpreš
dovolj ti je
da me občasno oblečeš
ko sem umita
v temi pepelnate noči
Pesem, ki je prispodba v celoti, čeprav bi jo lahko dobesedno brali, a odnos povrhnijce in tistega, ki jo nosi, je tako človeško neusmiljen, da zaboli. Čestitke,
Ana
kdaj pa kdaj kak hip
posamezen trenutek
kakšnih imaš polne predale
in jih pozneje
le redko odpreš
dovolj ti je
da me občasno oblečeš
ko sem umita
v temi pepelnate noči
Pesem, ki raste iz besede v besedo in z zadnjimi vrsticami še kako zareže. Ja, hoče, da tudi bralca zaboli in občuti, kaj je avtorica hotela povedati.
Meni veliko povedo že naslovi pesmi in vem, kaj lahko pričakujem. Ti znaš zbrati naslov in to zelo premišljeno in pesem še pridobi.
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 30. 10. 2015 ob 10:11
- Prebrano 896 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 433.36