po aleji cvetočega trnja vsakodnevo stopajo bičane
prešuštnice na begu pred kamenjem svojih očetov.
ponoči sanjajo o plavolascih, ki imajo dovolj velike
garaže, da bi lahko v njih ustanavljale legije sramu.

po aleji cvetočega trnja se vsakodnevno opotekajo
mlade mame, ki prenašajo v mokrih brisačah svoj
edini zaklad. ponoči upajo, da bodo njihovi črvički
zagotovo šli po poti bogatih jedcev pečene slanine.

ob aleji cvetočega trnja jezdijo temni oklepniki, ki si
prav nič ne prizadevajo, da bi sprehajalci ostali na
pločnikih. na semaforjih noč in dan gori zelena luč,
kar zadostuje za spoštovanje prometnih predpisov.

po aleji cvetočega trnja stopajo bosonogi bojevniki,
ki jim je kri iz vratnih arterij ljubša od smrtonosnih
preletov neznanih letečih objektov. ponoči se držijo
za roke in dremajo v spominih na podrte domačije.

ob aleji cvetočega trnja vsakodnevno garajo mlade
mavrice, ki jim je para iz nosnic lačnih pohodnikov
slajša od lastnega libida. ponoči zadremajo za kak
trenutek ali dva kar v modernih vodotesnih jopičih.

po aleji cvetočega trnja se bolečina sprehaja skupaj
z zločesto mimikrijo, kot da bi se ljubili že od nekdaj.
ponoči se razideta, nato pa ju spet spoji tista megla,
v kateri sta njuna obraza videti kot ena sama maska.