Enaintrideset let že živiš v tem mestu.
Pa ne veš, kje skriva največje užitke.
Ostali so jih odkrili. Tudi v drugih mestih. Najboljše kotičke.
Ti si obstal.
Ob reki. Ob platanah. Na razglednih terasah.
S katerih opazuješ, kako drugi použivajo,
česar sam nisi nikoli niti našel.
Tudi sebe.
Nisi znal kartirati.
Nimaš zemljevida in ne znaš se orientirati po zvezdah.
Zanašaš se na nekaj opornih točk
ob glavnih vpadnicah,
kamor se vedno znova vračaš.
Saj ne, da te stranske ulice ne mikajo.
Ampak se jih hkati bojiš.
Terrae incognitae. Slepih točk.
Še otroštva se ne spomniš več.
Ena sama zabrisana meglica.

Kristian Koželj