Dviga se pomlad na polja, Vonji bezga že cvetijo, Vesno je zajela volja, Reče Velesu: ''Adijo!'' Z vrbe pleteno košaro Nosi s prtom tja pokrito, Kjer za cerkvijo 'ma staro Župnik stari hišo skrito. Tudi v njenem se življenju Je pomlad že v maj razvila. Videz v Velesa hotenju Tudi sama težk' bi skrila. Belo v cerkvini postavi V njene se oči pogreza, Njeni pa odboj predstavi Od svetlobe ne ustreza. Trka tam na dver leseni, Čaka čas, ko vir spomina Mir pomladni ji zapleni. Vrata ji odpre sivina. Župnik stari jo povabi K sebi not, ter jo pohvali, Za oči prijetni vabi Njeni udi so postali. Pa ponudi mu piškote, Ki bila jih spekla sama Je, ker boljše zna dobrote Zdaj pripravit' že kot mama. Stari župnik pa jo vpraša, Kaj po fari se dogaja, Saj staróst že dolgo časa Mu ne da, da se sprehaja. Reče mu mladenka zala: ''Križi čudni so postali: Krista je podoba vstala, Kjer so žeblji dlan preklali Mu, pa tud' v nebo jih vleče, Več na križu ga nobenem Videti ni dano sreče V naši fari, kamor krenem.'' Od piškotov mu sladkobe, Kakor nje pomen besede, V misli vrinejo tesnobe, V oke kri, nad lice blede. Ona si odpne obleko, Ki duši ji vrat prekrasni, Uséde se od njega preko, Glas ji govori počasni: ''Krist imel je rad otroke, Misli moje so verjele, Dok' mi niso tvoje roke Kal moči življenja vzele. Dolgo mi spomin se skrival Je na čas mladosti rane, Se počasi je odkrival, Dokler niso vse poznane Mi postale misli jasne. Vem, da moja je družina Vedela še to, kar jaz ne. Kratek čas je le tišina, Mir lastnost globoke vode; Žitja so poti končane Mojim staršem, do svobode Pa mi ena stvar ostane: Velesova mast s piškotov, Naj po tvoji krvi lije, Do vseh duše mračnih kotov, Da ti srce več ne bije!''

Zxaegz