Ugásnila žerjavica

Na kresu je gorečem',

Ne da se pit' mi več, ne da,

Več praznovati nečem!

Od avta radio gori,

Divjajo vsi kolegi,

A meni več ostati ni

V pijačini upregi.

Domov odnese me korak

S Korenovega hoste;

Kako powdarjen lahk' je mrak,

Če veje tak' so goste.

Sigurno sem že zgréšil pot

Med žusemskim' drevesim',

Svetlobe ni pa od nikod,

Da se na njo obesim.

Bogovom hvala, sveti se

Tam nekaj u goščavi;

Ni važno kaj, svetloba je,

Ki teme bol ozdravi.

Ko p'jan se bliža moj korak,

Spomin vid prehiteva;

Ow, Veles, Veles, spet tvoj znak

Se p'jan'ga me loteva.

Lobanja v temi sveti se

Na deblu bukve mlade,

Ow, mračne sile Vijove,

Imet' me mor'te rade!

Zasvet'jo prazne se oči,

Obrnejo se k meni,

Že glas lobanje govori,

Kak glas – peklenski zvêni:

''Popotnik, daj, odreši me

Prekletstva hud'ga tega,

Le en poljub in to je vse,

Da se urok presega.''

''Povej, lobanja,'' p'jan moj glas,

''Le kaj te je wročílo,

Pomagal vsakemu bi jaz,

K' se húdo mu j' godilo.''

Zasvet'jo prazne se oči,

Obrnejo se k meni,

Že glas lobanje govori,

Kak glas – peklenski zvêni:

''Resnica, to ostane mi,

Povem ti zgodbo svojo,

Da misel se prepriča ti

Skoz' močno voljo tvojo:

Sem bil šentjurski policaj,

Ki vsi so se ga bali,

Barabe vel'ke, no, mal' maj',

Bolj drogeráši mali.

Sem Žamerčana tu dobil,

Ko je nasad zalival;

Takoj je na postaji bil,

Da ne bi kaj le skrival.

Priznati hôtel nič nam ni,

Čeprav smo vse poznali,

Nadstropje nižje smo ga mi,

Saj veš ti, kam, peljali.

Smo slekli ga do golega,

Pod mrzel tuš ga dali,

Z brisačam' mokrim' tak' smo ga

Namlatit' dobro znali.

Sem z vso močjo po njemu žgal,

Od njega le tišina …

Le kam je krik trpljenja dal,

Ki da ga bolečina?

Odneham, on pa vstane se

In pljune me krvavo,

V očeh njegovih ogenj vre,

Pove mi glas jecljavo:

Še bolj me dajte, prasci, psi!

Ne boste me zlomíli,

Otrpnili so udi mi,

Po vsej tej vaši sili!

A vedi, škif, ko prideš ti

Med naše tja gozdove,

Rešitve več za tebe ni,

Prisegam na Bogove!

Udarim ga, da zgrudi se;

Ga v bolnico peljámo,

Polijemo ga s šnopsom še,

Da smisel vsemu damo.

Nikoli, ow, nikoli šel

Prek Čatrovega brega

Jaz nisem, ker mi v glavi gnêv

Še dolgo se razlega.

Pa srečam lepo punco tak',

Ki k sebi me povabi,

Če pêljal jo domov bi lahk';

Takoj mi um zagrabi.

Pove, da z Loke je doma,

Takoj se že peljáma,

Do vznožja grada žusemsk'ga,

Tja, kjer je Volčja Jama.

Mi reče njen čarobni glas,

Daj, v hosto tu zavijma,

V večera vročega se čas

Naravi dva odkrijma.

Poslušen bolj kot pes sem bil

Na glas njen, tak' zveneči,

Ne v glavo sam' preveč dobil

Pritisk sem krvaveči.

Na sredi tam Korenov'ga

Na travo se uleže,

Ujetega me dobro 'ma

U svoje ženske mreže.

A, kot svetloba, na dotik

Se moj zgubi u zraku;

Le kakšen se zgodil je trik,

Da sam sem zdaj počaku.

Mi žalosti ni čut dolg' dan,

Že vidim tri postave,

Na sredi tisti Žamerčan

Stoji na sredi trave.

Mi z vijekom preseka vrat,

Mi glavo gor natakne

Na debel tukaj bukve mlad,

Potem se trojka wmakne.

Si žalostno usodo čul,

Zdaj daj mi odrešitve,

Usmiljenje pokaži tu,

Za tebe dam molitve!''

Ugasne praznih žar oči

In meni dih zastane,

Vihar poda po mislih mi

Se, miren spet postane.

Lobanjo hôtel z brco bi

Na koščke jo razbiti,

Bi vrnil ji, kar škifi vsi

So mogli nam nar'diti.

Pa se ustavim zadnji hip,

Pomislim: naj se sveti

Kot spomenik, da je, kot kip,

Pravica še na sveti.

Zxaegz