Sočasna balada
Od sonca in nebes teles ni dana
Svetloba tukaj dolih, od ljudi
Umetno je ustvarjena, izprana
Je sila vsaka iznad čutov ji.
A kje drugje so varne še Slovenke
V tem mestu starem, neslovenskem skoz,
Ko pijejo iz stekla, ne plastenke,
Da ne zavoha jih neroden nos?
Od znoja in od dima od tobaka
Okužen je in gnitju dájan zrak,
Sovraštva zvezde svetijo iz mraka
Se, ki mu ni umirjen gib, korak.
A kaj je glavi ne-spoznani dano,
Kot lažnih v času tem prerokov glas,
Ki kažejo, kje koplje se za mano
In da ima začetek, konec čas?
Vse gnilo je in um paraliziran
Se toku vda, kot sulec preminil,
Le lažni up iz smisla je prebiran,
Da se pred njo ter bi resnico skril.
A ni ta grób reditelj neusmiljen
Po duši svoji, ločen, najbolj zdrav;
A ni obsodbe vreden bolj brezciljen
Način življenja, kakor pa ne-prav?
Ta noč se mora zdaj končati gnila,
Da zopet se čez teden ponovi,
Če Nava smer se je že določíla,
Naj tudi tam se nič ne zamudi.
A on, ki noče čutit žil krivice,
Mu naj prikrajšam trn še en v oko,
Ki meni vdano preko je resnice,
Pobarvam dušo naj mu z barvo to?
Da zvok zbudi ga in številko vidi,
Dovolj bo to, kot vonj telesa mi,
Ukaz in njega želja hkrati: 'Pridi!'
Prost zadovoljen hlapec v žeji ni.
Veliko ur do Zore ni pojave,
A naj pred njo se tudi on zbudi,
Ko sanjal brez oblek je nje postave
Lik, ki si ga, številk je zank, želi?
Pokliče jo in glas je njen visoki,
Da ji usode čas je žal storil,
Nahaja v družbe jami se globoki,
Če bi lahko jo v milost odrešíl.
Naj spet na led, kot že nešteto-krati
Odpravi se, nasvetom drugih kljub,
Ko dela se po lažni vse postavi
In še najslajša jed je močen strup?
Stopnice z vinom in krvjo polite,
Označene od stekla in smeti,
Tam čaka ga, da prehitel bo svite,
Pred njihovimi vest ji skril zobmi.
Se naj še poslovi od družbe dane,
Ki ogledalo njej so njih oči,
V zaničevanju in lažeh prestane
Utehe so, simptom da ne boli?
Ni čas ji dan, že mračno se vozilo,
Na ročno po kamenčkih zavrti,
Ko praha se je milo razkadilo,
Počasi šipa okna dol drsi.
Kako mu naj nasproti tja priteče,
Da bi izvirnost dobra še bila,
Saj novega nič nima, da mu reče,
Več kot mu lik in sij oči izda?
Besed veliko je v srebrú in v zlátu
Je malo jih, a nič jih, pleh je to,
Usede se, že roke so na vratu,
Pred Zoro roso njeno da oko.
So vsi nebesni, zemeljski Bogovi
Zaspali, da še srce bije ji,
Ko njemu upi so vcveteli novi,
Da smisel je, da še naprej živi?
Ljubezen misli da do nje on čuti,
A noče um priznati mu Bogov,
Ne prednikov, življenja boj le kruti,
Ko vzrok posledico prekrije nov.
A važno ni, da v avtu svojem vozi
Ji njeno mlado truplo zmedeno,
Resnico dal bo brez laži že skozi,
Ko jutri to kolegom pravil bo?
Zavije v kraju, kjer kosti ležijo,
Njih kraj v namenu svojem pravem skrit,
Katerih v Navu duše zdaj trpijo,
So 'proti' in ne 'za' se šli borit.
A ni enak jim po analogiji,
Ki duše klic slepí mu uma laž,
Kot v mraku te slepijo lúči siji,
Če njihovih lastnosti ne poznaš?
Se peljeta v labodjem spevu mraka
Tam mimo kupov starih od kovin,
Rdečega začel se čas oblaka
Bo, ki moril bo zdravje od rastlin.
Njegovi upi ali niso isti,
Kot kosi ti železja, drugih še,
Uničil ogenj bo, ki vse očisti,
Jih, v nove forme bojo vlite vse?
Neštetokrat, se zdi mu, ponovilo
Se to je že, bilo, ga tak za nos
Je vlekla, ni nobeno potrdilo
Ne njeni, ne njegovi zmoti kos.
Se vsi ljudje naj toku prepustimo,
Ko smisel se je spletel že iz zmot,
Katere sami delamo, živimo,
Do mere, ko ni možen več izhod?
Pripelje jo do Péšnika ob zori,
Do doma, ki edin ga ne pozna,
Začet mu zdaj, končan čas spečim mori,
Ujetosti ni konca upanja.
Molčečih se besed narazen dasta,
Presekal noč je oster Zorin meč,
A le zakaj mu žalostna, morásta
Usoda ni preklana nikdar več?
Minili njemu upi bodo mladi,
Na prvo vejo bo priplezat znal,
In njej refleks pojavil se v navadi
Bo ko se bo mladosti vir izpral.
Kaj tak rodi v mladosti nemorala,
V kaj vodi vsa mehkoba miselna,
Kje ta sta v času zdaj ostala,
Ki sta iz Celja pod vprašajem šla?
Odnesla seme v mislih posejano
Sta vsak si, ven bo v času cvet pognal
Fašizma, nazadnjaštva in v bolano
Zakritost z lažno-svetih barv zastav.
Brez milosti naprej tako kolesa
Ostrina se do žil bo bližala,
Doklèr ne bo pritekla iz telesa,
Ki v barvo bo zastavo močila.
Svetloba tukaj dolih, od ljudi
Umetno je ustvarjena, izprana
Je sila vsaka iznad čutov ji.
A kje drugje so varne še Slovenke
V tem mestu starem, neslovenskem skoz,
Ko pijejo iz stekla, ne plastenke,
Da ne zavoha jih neroden nos?
Od znoja in od dima od tobaka
Okužen je in gnitju dájan zrak,
Sovraštva zvezde svetijo iz mraka
Se, ki mu ni umirjen gib, korak.
A kaj je glavi ne-spoznani dano,
Kot lažnih v času tem prerokov glas,
Ki kažejo, kje koplje se za mano
In da ima začetek, konec čas?
Vse gnilo je in um paraliziran
Se toku vda, kot sulec preminil,
Le lažni up iz smisla je prebiran,
Da se pred njo ter bi resnico skril.
A ni ta grób reditelj neusmiljen
Po duši svoji, ločen, najbolj zdrav;
A ni obsodbe vreden bolj brezciljen
Način življenja, kakor pa ne-prav?
Ta noč se mora zdaj končati gnila,
Da zopet se čez teden ponovi,
Če Nava smer se je že določíla,
Naj tudi tam se nič ne zamudi.
A on, ki noče čutit žil krivice,
Mu naj prikrajšam trn še en v oko,
Ki meni vdano preko je resnice,
Pobarvam dušo naj mu z barvo to?
Da zvok zbudi ga in številko vidi,
Dovolj bo to, kot vonj telesa mi,
Ukaz in njega želja hkrati: 'Pridi!'
Prost zadovoljen hlapec v žeji ni.
Veliko ur do Zore ni pojave,
A naj pred njo se tudi on zbudi,
Ko sanjal brez oblek je nje postave
Lik, ki si ga, številk je zank, želi?
Pokliče jo in glas je njen visoki,
Da ji usode čas je žal storil,
Nahaja v družbe jami se globoki,
Če bi lahko jo v milost odrešíl.
Naj spet na led, kot že nešteto-krati
Odpravi se, nasvetom drugih kljub,
Ko dela se po lažni vse postavi
In še najslajša jed je močen strup?
Stopnice z vinom in krvjo polite,
Označene od stekla in smeti,
Tam čaka ga, da prehitel bo svite,
Pred njihovimi vest ji skril zobmi.
Se naj še poslovi od družbe dane,
Ki ogledalo njej so njih oči,
V zaničevanju in lažeh prestane
Utehe so, simptom da ne boli?
Ni čas ji dan, že mračno se vozilo,
Na ročno po kamenčkih zavrti,
Ko praha se je milo razkadilo,
Počasi šipa okna dol drsi.
Kako mu naj nasproti tja priteče,
Da bi izvirnost dobra še bila,
Saj novega nič nima, da mu reče,
Več kot mu lik in sij oči izda?
Besed veliko je v srebrú in v zlátu
Je malo jih, a nič jih, pleh je to,
Usede se, že roke so na vratu,
Pred Zoro roso njeno da oko.
So vsi nebesni, zemeljski Bogovi
Zaspali, da še srce bije ji,
Ko njemu upi so vcveteli novi,
Da smisel je, da še naprej živi?
Ljubezen misli da do nje on čuti,
A noče um priznati mu Bogov,
Ne prednikov, življenja boj le kruti,
Ko vzrok posledico prekrije nov.
A važno ni, da v avtu svojem vozi
Ji njeno mlado truplo zmedeno,
Resnico dal bo brez laži že skozi,
Ko jutri to kolegom pravil bo?
Zavije v kraju, kjer kosti ležijo,
Njih kraj v namenu svojem pravem skrit,
Katerih v Navu duše zdaj trpijo,
So 'proti' in ne 'za' se šli borit.
A ni enak jim po analogiji,
Ki duše klic slepí mu uma laž,
Kot v mraku te slepijo lúči siji,
Če njihovih lastnosti ne poznaš?
Se peljeta v labodjem spevu mraka
Tam mimo kupov starih od kovin,
Rdečega začel se čas oblaka
Bo, ki moril bo zdravje od rastlin.
Njegovi upi ali niso isti,
Kot kosi ti železja, drugih še,
Uničil ogenj bo, ki vse očisti,
Jih, v nove forme bojo vlite vse?
Neštetokrat, se zdi mu, ponovilo
Se to je že, bilo, ga tak za nos
Je vlekla, ni nobeno potrdilo
Ne njeni, ne njegovi zmoti kos.
Se vsi ljudje naj toku prepustimo,
Ko smisel se je spletel že iz zmot,
Katere sami delamo, živimo,
Do mere, ko ni možen več izhod?
Pripelje jo do Péšnika ob zori,
Do doma, ki edin ga ne pozna,
Začet mu zdaj, končan čas spečim mori,
Ujetosti ni konca upanja.
Molčečih se besed narazen dasta,
Presekal noč je oster Zorin meč,
A le zakaj mu žalostna, morásta
Usoda ni preklana nikdar več?
Minili njemu upi bodo mladi,
Na prvo vejo bo priplezat znal,
In njej refleks pojavil se v navadi
Bo ko se bo mladosti vir izpral.
Kaj tak rodi v mladosti nemorala,
V kaj vodi vsa mehkoba miselna,
Kje ta sta v času zdaj ostala,
Ki sta iz Celja pod vprašajem šla?
Odnesla seme v mislih posejano
Sta vsak si, ven bo v času cvet pognal
Fašizma, nazadnjaštva in v bolano
Zakritost z lažno-svetih barv zastav.
Brez milosti naprej tako kolesa
Ostrina se do žil bo bližala,
Doklèr ne bo pritekla iz telesa,
Ki v barvo bo zastavo močila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Zxaegz
- 15. 10. 2007 ob 11:49
- Prebrano 951 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 175
