roke srbeče, 
znoja prepotene,
stiskajoč same sebe kakor vinska trta ovite,
da ne bí razlile moje bolesti predsè
ostro topa
pekoče mrzla
po krvi pretekajoča se 
polzi počasi

a

 z vsakim utripom srca
bolj pristna bolečina ta.

omamljeno odtujen,
oslabela 
samostvarjena "čustvena inteligenca"
in še mnogo težkih besed v verzu, da zapolni se vrstica.
sledi,

prijateljski nasmeh in nerodna tišina 
pred slovesom še zadnji pogled 
in v mrak že luna ovita 

in, ko vsak v svoji postelji bova spala

ti svoje sanje boš sanjala
jaz svoje

ter, ko jutro se rojeva..

zbudi se, ni ti težko vstati

mene pa pusti

hočem še malo spati

Vajkad Osvald