tišine
vsi imamo svoje tišine*
vendar
še vedno iščem
kako tišina nastane
in kdaj smo del nje
morda je večno bila
in je z nami
samo prekrita
z begom v besede
v vrisk in smeh
v krik in jok
morda v molitev
vem pa
da me tišina polni
za pesem
in je vsak verz
ogrnjen z njo
da se lahko
ob branju
vrne popoln
in razžari
s pepelom
zasuto telo
s sledmi
urezov ljubezni
*Milena Vučković
Jošt, veliko hvala za posvetu... Da, tišine iz kojih isplovljavamo i u koje uplovljavamo... Ta tišina nam je uteha kad pobegnemo iz sveta, rađamo neke reči da nas teše, ta tišina smo mi, naše biće... u njoj nalazimo i povezanost sa Kosmosom, ali smo sami...samo uspomene su tu, rečene, nedorečene, neizrečene reči...
Ovo je moja impresija dok čitam tvoju pesmu Jošt, nikako osvrt na nju... Lepo i zaljuljano, talasavo je u ovoj tvojoj tišini...
Lp Milena
Milena, tisti stavek me je čisto prevzel - bil je stih, krik tišine, pod katero se je potem izlila pesem. Upam, da ga še kdaj srečam v tvoji pesmi.
Lep pozdrav!
Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Žniderič - Jošt Š. (urednik)
- 16. 10. 2015 ob 18:34
- Prebrano 768 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 418.8
- Število ocen: 16