Sem hodil od Šumníka neko noč, od mraza že ves višnjev in tresoč. Še hlače žametne sem si na snegu pošteno zmočil gor po tistem bregu. Ko mimo Mežnarja grem proti križu, pa čujem neko čudno, tanko vižo: fiju, fiju, fiju – tako je godlo, da vse mi dlake kvišku je spodbodlo. Pokril sem si ušesa v hudem strahu pa na vso moč jo proti domu mahal. Ko končno v diru malo sem odjenjal, prisluhnem – zvok srhljiv me ni več spremljal. Spet stopim malo bolj – kako, za vraga! – za mano zopet žvižga, cvili, žaga ... Bolj ko hitim, bolj zvesto se mi bliža … Pritečem že do Komprejev'ga križa. Veljalo je, da vsega se znebiš, če se pokrižaš, kjer stoji kak križ. Obstanem in prisluhnem – vse je tiho. Prešlo je, spet sem mirneje zadihal. Pogumno krenem dol proti Kavníku – fiju, fiju … Še nisem ušel hudiku? Takrat mi šine – plentaj bes krojače! – da vso pot škripale so – moje hlače.

Aleksandra Kocmut - Kerstin