SVIT ODHAJA, JAZ OSTAJAM
pesem za SVITA VAL.


Sinoči si napisal pismo,
v njem polno argumentov,
zakaj ob Svitu boš odšel.

V pismu si omenil,
da v tebi ni več moči,
da ni skupne luči,
da mojih besed ne maraš.

Zbuja me jutro v novi dan,
brez prošnje, brez prisile,
zmeraj pride, me zbudi iz spanja.

Ni sledu, ni kaj, res si šel,
a se vprašam včasih samo sebe,
ne odhajaš in prihajaš morda zato,
ker si takšnega spola, moškega.

Seveda si odšel, ti odideš,
ko ti je dosti, ko nočeš več,
jaz sem tisti idiot od ženske,
ki ostaja, da mi solze lezejo
še naprej po licu.

Sem tarča za metanje pikada.
Narod žvižga, se veseli,
tak je ta naš super svet.
Naj boli mene, ti greš,
moja bolečina je moja, ne tvoja.

Pa sem misla, da si mi v bran.
Da boš tokrat ostal, da boš ščit,
ki kaže še mejo, preden udari, a...

hope

IŽ-lev