Ležim na nagi postelji. Brez
rjuh in posteljnine. Naraji dešč
šumače po glažojni. Süjo lišče
kêli se na njou. Tokrat pač nihče
ne opazuje skozi strešno okno.
Nežna tesnobnost se odbija od
hladnih sten in premraženosti
tvojega poguma. Guma. Uma.
Kronična nepripravljenost. Vedno
znova opazuješ presenečenost
nad presenečenjem. Dolgo se odločaš
med čisto kratkim, komaj slišnim. A.
In med neskončno dolgim, histerično
vpijočim. Aaaaa!. Medtem molčiš.
Včasih hitro. Drugič počasi. Čas
pa vleče črto. Razsvetlil si bom um.
Z namizno svetilko ali čim podobnim.

Tako. Za boljši občutek.

Pištin Frida