Ena, dva, tri,

štirje meseci so minili

odkar si odtrgala košček mojega srca in

ga podarila potepuškim psom,

da potešijo svoje prvinsko slo po prehranjevanju in

se lahko posvetijo slu po razmnoževanju.

Okus po vinu in postanih ogorkih

me spominja nate in

me vrne v čas pred prebujanjem vilinskega mesta,

ko sva sama izkoriščala isto slo in

jedla suhe slive iz rok,

ki so ti dišale po smislu vsega in

si s prsti risala najlepše slike

na mojem starem zlomljenem licu.

Istem licu, ki

me danes gleda iz ogledala, ko

sam nanj rišem slike brez vonja in barv,

brez sliv in vina,

brez spomina.

Štel bom samo še do deset.

Obljubim.

Egoist