Sirene su označile prestanak agresije.
Otišla sam do bolnice
po dnevnu dozu terapije.
Još sam bila u hodniku
kada se začula nova,
suprotnog značenja.
Ni "vratiću se za pečat"
nisam rekla medicinskoj sestri,
pojurila sam sinčiću
koji je ostao u "nepoznatom" stanu
nepoznatog dede.
Zagrlila sam ga i liftom spustila u
podzemlje.
Nigde nikoga.
Pričala sam mu,
pevala,
izvodila predstavu pozorišta u
tunelu.
Kako bacim pogled na nebo,
setim se zla koje je Balkan doživljavao
devedesetih godina.
Sada mnogo mladih
oseća posledice u telima.
O ostalome, ne bih
Dosta
Dobro jutro, nado.
Je spomin ali resničnost, je strah, ki je zašel v človeka in se rešuje tudi takrat, ko mu ni treba ... kako telesen je strah in kako daleč seže in - kako lahko v tem tisočletju ljudje še vedno ubijajo ljudi??? Pesem, ki se konča z (namerno) zatemnitvijo: dovolj je tega - a nada - upanje na koncu te pesmi deluje kot slepilo, s katerim skuša človek pozabiti oz. preprosto: preživeti.
Čestitke,
Ana
Hvala, Ana
L.P.
Marina
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marina Adamović
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!