Z zvedavim pogledom si me spremljala,
brez besed in s skrivnostnim nasmeškom,
plašna si bila takrat bosonoga cigančica.

Dolgi lasje so se ti v soncu vranje lesketali,
rdeči plastični uhani pa so ti segali do tja,
kjer se je še Pohorje sramežljivo skrilo.

Pred vodo si pomerjala nenavadno obleko,
večslojno mavrično in prašno pahljačo,
ob robu gozda je šumelo suho listje.

Ob koncu tedna je zajec iz reklame skril uro,
prepevajoče sem hodila po poti do izvira »ne smeš«,
ti pa si le stopila v moj čas iz objema prvega gabra.

Stražunski gozd je otroški duši molče posrkal vase.
Neznano je tvoje ime in nikdar izdano v veter moje.
Že dolgo je tega, kar sva smeli biti deklici, cigančica.

Klavdija KIA Zbičajnik