U momentima čudnim
kad sunce se raspoluti
u sutonu
ili srebrna breza
zacrnjena vranama
pri mladom mjesecu
podsjeća na avangardnu kulisu
a mrak dana
misli ne da da diše,
sjetim se nas.
Pomislim
kad olovka se sama vrti
među prstima
a papir je i dalje bijel,
je li baš moralo tako.
Sve smišljene rečenice
te večeri
ostadoše neizgovorene.
Koraci tvoji odzvanjali su
polako
sve tiše i tiše
i kad je još taj ritam odzvanjao
samo u glavi,
rekla sam:
gle
noć se sidri
u našem dvorištu.
Hladno je vani i pusto.
Pas je nakrenuo glavu
podigavši lijevo uho
i čudno me pogledao.
Kada "smišljene rečenice ostaju neizgovorene" preostaju nam stihovi. Koji progovaraju...
lp, Valy
Poslano:
13. 09. 2015 ob 17:15
Spremenjeno:
15. 09. 2015 ob 13:48
Baš tako Valy, no ne čuju se...
lp
Slavica
Poslano:
15. 09. 2015 ob 13:13
Spremenjeno:
15. 09. 2015 ob 13:13
Prav »čudni« trenutki, posebnosti iz zunanjega sveta, ki vstopajo v tole pesem, jo naredijo tako zanimivo. Povsem običajne podobe iz narave (sončni zahod, vrane na brezi) pesniški jaz ugleda kot nenavadne, posebne, kot da jih vidi prvič. Podobe od zunaj vstopajo v neko medosebno razmerje, v molk neizrečenih besed, v nemožnost zapisovanja (»kad olovka se sama vrti / među prstima /a papir je i dalje bijel«), v nemožnost izrekanja (»Sve smišljene rečenice / te večeri / ostadoše neizgovorene.««).
Zdi se, da je pesniški jaz nezmožen govoriti (povedati do konca), zapisovati (do konca izpisati) tisto, kar misli. Le nek glas ostane, neulovljiv, le koraki drugega zvenijo in izzvenijo v noči. A prav ta odhajajoči glas prisili pesniški jaz, da se ozre ven, v zunanji prostor. Ta je »hladen in pust,« hladen in prazen zato, ker v njem izzvenevajo stopinje večno odhajajočega drugega.
A pes, žival, ki mogoče ve, ki čuti, in to izraža s svojo lastno, nam ne povsem doumljivo govorico, vabi v odkritje in spoznanje te neznane, temne noči, ki se je zasidrala na dvorišču: čeprav brez besed, čeprav le s praznim, belim listom pred sabo.
lp
Franci
ČUDNI TRENUTKI
V čudnih trenutkih
ko se sonce razpolovi
v somraku
in srebrna breza
potemnela od vran
ob mladi luni
spominja na avantgardno kuliso
a mrak dni
mislim ne pusti do zraka
spomnim se naju.
Pomislim
ko se svinčnik sam vrti
med prsti
in je papir še naprej bel,
je res moralo biti tako.
Vsi zamišljeni stavki
so tega večera
ostali neizgovorjeni.
Tvoji koraki so izzvenevali
počasi
vse tiše in tiše
in ko je ta ritem zvenel
samo še v glavi,
sem rekla:
poglej
noč je spustila sidro
na našem dvorišču.
Zunaj je hladno in pusto.
Pes je obrnil glavo
vzdigujoč levo uho
in me čudno pogledal.
Poslano:
15. 09. 2015 ob 18:45
Spremenjeno:
15. 09. 2015 ob 18:46
Franci Novak lijep pozdrav! Divno ste me danas iznenadili prijevodom moje pjesme na slovenski jezik, ali prije svega stručnom analizom. Duboko ste zašli u moj svijet... Hvala Vam.
lp
Slavica
Slavice,
iskrene čestitke!
lp, Valy
Valy hvala ti, baš se veselim :)
lp, Slavica
Vjerujem! Znam kakav je to osjećaj. Uživaj- zaslužila si.
Valy
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: saraivor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!