v vodi odmakam,
s staro žajfo pilim po kosteh,
umazano, zelo umazano,
pa to s kože gre,
samo v duši pa žge,
tako umazano,
pomendrano,
zmencano,
po toliko prehojenih poteh,
odkar ni več belih cest,
odkar z domačega dvorišča
v beli svet ne vodijo prašne poti,
preden se zdani,
te trikrat zatajim
pojdiva tja, kjer sva že bila,
tam ni cest, samo drevesa
pojdiva tja, kjer sva že bila,
samo vrh, gora in nebesa
tam ni cest, samo midva
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: lin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!