S kamena nekog gledam i ne vidim
teče li krajolik ili vi još i sad pamtite
naš put ispod onih grana bajama
kad je mjesec najbliži Gradini i kad se
barkom može uploviti u njegovu idilu
Sputan u želji za sveobuhvatnim
sveden sam tek na čitača vaših imena
umivenih dahom hladnim
Ali uporno s nekog kamena gledam
kako prolazite, kako tečete
etiketirani nepomičnošću
nepoznate rijeke bitisanja, bestjelesni
I zadrži me taj nepokret koji teče, ta bol
koja mi odnosi dijelove spokoja i vaše glasove
nepotrošene prošlosti i ponovljene
u ovom zelenom romoru travki, pa tražim
ispriku jer u meni je žedan ružmarin
i znatiželjnik koji bi bilježio treptaje
U meni morem umoren ribar zaludno
baca mreže. Iz vodene želje i tame tek pitanja
zipka sudbine osvijetli:
Što ste bili vi
što ste sada
i što ćete biti?
S nekog zaumnog kamena čitao bih
iz rukopisa zemljanog jezika kako svi
nastali od Nečega nikada ne mogu biti Ništa
pa bih još dodao pitanje: Zašto onda svijeća
za vama (koji niste mrtvi) gori i valovlje se diže
na mirnom moru oko moga jastuka, zašto je
tužno i obesmišljeno pjevanje ptice
nad krajolikom skamenjenim, zašto je
nerazumljiv jezik zemljine utrobe
pod vašim astralnim okom u ovo popodne
kad sam (čime) izazvan zastao
nad zelenilom travā s kojim žuborite
Odlično promišljanje bitka i bića, vremena i čovjeka u njemu.
lp
Slavica
Ovakva vrsta narativne lirike svojstvena je mom prijatelju Mirku Popoviću.
On to radi na poseban način, gradeći pri tom i svoj sopstveni, prepoznatljiv, poetski izraz.
Lp, Milen
valy,
saraivor,
Milen,
raduju me vaša zapažanja i mišljenja. Najljepše hvala na osvrtima i javljanju!
Lp,
Mirko
Kdo je pesniški jaz v tej pesmi? Nekdo, kot da bi gledal iz(za) groba, iz daljave, iz nekega onkraja opazoval svet, v katerem ga več ni. In ta, ki ga več ni, a lahko gleda in misli, nas sprašuje – zakaj delujemo, kot da smo mrtvi, čeprav smo živi? Zakaj ne slišimo več petja ptice, zakaj ne razumemo več jezika zemlje, zakaj smo okamnili lastne pokrajine, tako notranje in zunanje?
Pesem, kot bi jo napisal nekdo, ki bi iz velike oddaljenosti gledal na naš svet; kot bi jo napisal mrtvi, če bi imel zmožnost pisanja; sijajna pesem skoraj nezemeljskega valovanja in pretapljanja podob.
lp
Franci
Poslano:
06. 09. 2015 ob 19:00
Spremenjeno:
06. 09. 2015 ob 19:00
Še prevod (nenatančen, prosim za nasvete in popravke).
Okoli vas zelenilo
Z nekega kamna gledam in ne vidim
ali se pomika pejsaž ali se še zdaj spominjate
naše poti pod tistimi vejami mandljevca
ko je mesec najbližje Gradini in ko se
z barko lahko zapluje v njegovo idilo
Otrpel v želji za vseobsegajočim
ostajam le bralec vaših imen
umitih s hladnim dihom
A vztrajno z nekega kamna gledam
kako greste mimo, kako tečete
zaznamovani z nepremičnostjo
neznane reke minevanja, breztelesni
In zaustavi me ta negibnost ki teče, ta bolečina
ki mi odnaša delce spokoja in vaše glasove
neizživete preteklosti in ponovljene
v tem zelenem šumu trav, pa iščem
opravičilo ker je v meni žejen rožmarin
in radovednež ki bi beležil drhtljaje
V meni utrujen ribič zaman
meče mreže. Iz zvodenele želje in teme zibelka usode
osvetli samo vprašanja:
Kaj ste nekoč bili
kaj ste sedaj
in kaj še boste?
Z nekega zaumnega kamna bi bral
iz rokopisa zemeljskega jezika kako vsi
ki so od Nečesa nastali nikoli ne morejo biti Nič
in bi dodal še vprašanje: Zakaj potem sveča
za vami (ki niste mrtvi) gori in se valovje dviga
na mirnem morju okoli mojega vzglavja, zakaj je
otožno in brez smisla petje ptice
nad okamnelo pokrajino, zakaj je
nerazumljiv jezik zemljine notranjosti
pod vašim astralnim očesom tega popoldneva
ko sem se (s čim) izzvan zaustavil
nad zelenilom trav s katerim žuborite
Hvala, Franci. Veliko mi je zadovoljstvo i čast biti među podcrtanim. Hvala lijepa i na prijevodu na slovenski jezik. Srdačno vas pozdravljam!
...pridružujem se pohvalama za ovu vanvremensku i svevremensku izvrsnu pjesmu, koja mazi, dodiruje, štipa, uznemiruje... i onda kao zagrljeno dojenče zaspe na prsima čitaoca...
lp, Vida
Prijatno sam iznenađen. I počašćen. Raduje me što pročitaš moju pjesmu, što mi se javiš, prokomentiraš ju. Čast mi je kad o mojem pjesničkom pokušaju vrsna pjesnikinja kao što si Ti ima što reći.
Srdačno Te pozdravljam:)
Mirko, dobro si se spomnil na kamen, resda več vedo če bi govorili kot bi
si bilokdo mislil. Pa tudi vse zdržijo tako bol kot smeh.
Je čudovita pesem, Čestitke.
Lep pozdrav, hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!