To, kar je – onkraj teksta? Tudi v tej pesmi sledimo tematizaciji razmerja med besedilom in zunanjo »resničnostjo«. Je tekst le nekakšna »navidezna realnost« iz besed, ki zgolj polnijo sobe s temo in čudesi subjektivitete, ne da bi imele resnično moč – moč spremembe, transformacije le-te »resničnosti«? In kje v teh sobah iz besed je pesniški jaz, subjekt, je lahko le skrit (v oklepaju), zakrit, zarit v besedilo? Kako ven od tam, kjer se le nalagajo besede, kjer je neprestana produkcija pomenov, smislov, podob in prispodob, ven iz te neobstojne virtualnosti, navideznosti, ven v živo resničnost, kjer je neka resnična oseba, kjer je avtentična bližina drugega? 
Mogoče besede res ne morejo poustvariti avtentičnosti in živosti resnične dvojine, lahko pa jo – kot v tej Helenini pesmi – priklicujejo. 

lp

Franci

in ... To, kar ni ;)

Franci, hvala za komentar in podčrtanko :)

lp,

H

Čestitam za pesem poletja po izboru uredništva!

:-)

Lp,

Vesna.

Iskrene čestitke! :-)

Lp, Sašo

Bravo, čestitam, Helena.

A

Moje čestitke, Helena!

Lp, Lea

Helena, iskrene čestitke!

Lep pozdrav!

Jošt Š.

Vse čestitke! :)

Lepo bodi,

Gospodična

Čestitke Helena, res čudovita pesem.

Lp,

Barbara

Čestitke za izbranko poletja 2015, naj še sem prilepim utemeljitev uredništva k izboru:

Pesem, ki z majhnim posegom (m v oklepaju) nakazuje povezanost med prvoosebnim lirskim subjektom in zunanjim dogajanjem, med človekom in njegovo usodo, med dvema osebama, ki nepovezano obstajata v ednini … in hkrati na nezmožnost preseganja posameznih, neizrečenih stvari: občutje praznine, neadekvatnosti in samote. V pesmi torej sledimo tematizaciji razmerja med besedilom in zunanjo resničnostjo, med bližino in (navideznimi) ovirami do nje. Če dojamemo besedilo kot izrekanje najglobjega notranjega, in so vmesni posredniki (roka, črnilo, papir) nezmožni akcije, koliko neizrečenega je sploh možno pretvoriti v komunikacijo? Kako ven od tam, kjer se le nalagajo besede, kjer je neprestana produkcija pomenov, smislov, podob in prispodob, kako ven iz neobstojne virtualnosti, navideznosti, ven v živo resničnost, kjer je neka resnična oseba, kjer je avtentična bližina drugega? S čim se opogumiti, da pesniški jaz, zakrit in zarit v besedilo, spregovori brez posrednikov? So dovolj levitve, izstop iz pozicije zapisovalca ali je potreben poseben pogum za širjenje sveta, za prepok milnega mehurčka (navidezne) samozadostnosti? Atmosfera pesmi se nagiba k tesnobi, hkrati pa deluje kot klic k novi povezanosti – živi bližini, dvojini, kjer se en svet razširi v dva ...

Hvala vsem in seveda uredništvu za izbranko :)

pa se beremo ... ;)

lp, H