Ko zvezda se utrne z ledenega neba,

nikdár mi ne povrne poljuba tvojega …

Še zdaj me ustne žgejo, preživ je še spomin,

zaspati več ne morem, bedim od bolečin …

Kako naj kdaj pozabim, kako se mi je raj

zgodil v eni noči – in nočem več nazaj …

Ostal bi tamkaj s tabo, v tvoj objem ujet,

poljubljal bi te noro, poljubljal spet in spet …

Rad s tabo bi se zbúdil in zjutraj ti dejal,

da ti si moja, moja – in spet nazaj zaspal …

Pa bi me prebudila z dišečimi lasmi,

dišečimi po tebi in po prihodnosti …

In konec hrepenenja nikdár bi ne bilo,

tako bi se ljubila, tako zelo zelo …

Veš, vse nekoč zgodi se, po čemer koprnim,

in ti boš moja, moja, in več te ne spustim …

Maglorfin