Pozdravljen Duško,

lepo si napisal, še najbolj mi je, ko si napisal da človek ima zdresiran posluh,

res je, kadar se gre za njega, za druge,ki so nam blizu ali celo za misli,

ki so nam zlezli v podkožje ker tako tudi sami mislimo in se na nek način enačimo

le da sami nismo našli.....besed.

Ti si jih.

Lp na morje.

hope

Hvala ti hope, vrlo si lijepo protumačila stihove i ideju pjesme, ne bih ni ja znao bolje :)

Volim tvoju poeziju.

lp s mora,

Duško

Kako se znajti v odnosu, kako iz kaotičnega testa stvarnosti oblikovati sebe, svojo ljubezen, izgovorjavo ... in pozabiti na mikrokozmos, ki ga požiramo in misliti na makrokozmos, ki bo požrl nas ... iskriva pesem, ob kateri se bralec zamisli, čestitke,

Ana

Hvala draga Ana, od srca !

lp s mora,

Duško

Evo Ana, oba sva "izbrala" tole pesem. Tukaj je poskus prevoda, zaželjeni nasveti in popravki. Ne vem, če sem prav ujel - dvojino, množino?

OBLIKOVANJE STVARNOSTI

Ves čas te oblikujem

iz tistega kar mi nudi dan

testo stvarnosti je kaotična masa

ki se lepi na roke

tu smo vsi naključni zločinci

bavimo se z množičnimi 

nenaklepnim poboji

brez ključa

goltamo z enim dihom

cela naseljena mesta

nejasnih lic

z mikrobi razporejenimi v rešetkaste prizore

lakote in osuplosti

nad lastnimi telesi brez teže 

ne pomagata ne krik ne klic

ležimo z glavo navzdol vrženi iz osi

zbiramo miloščino za noči

v katerih nas bodo ljubili tujci

dresirani na ukaz

po kodeksu absurdne lojalnosti

in nikoli ne bomo priznali

niti kadar nam na grlo nastavijo

rezilo

zaradi kakšne volje

Boga

smo postali ljudje.

Lp

Franci

Hvala na prepjevu, majstore, pogotovo na očuvanju zvučnosti i duha jezika, u stihu "ne pomagata ne krik ne klic".

lp s mora,

Duško

Še moj komentar, da ne bo šel "v nič". Malo drugačno branje, mogoče preveč pod vplivom Baudelaira, ki sem ga po dolgem času spet vzel v roke, upam, da nisem preveč zgrešil.

*

Človeški um ves čas problikuje, gnete »stvarnost«. Iz doživetij in podob, ki jih prinaša dan, gradi svoje lastne svetove. Kot je napisal Baudelaire v Pariških slikah, v prevodu Jožeta Udoviča: 
»Pomladi gledal bom, poletja in jeseni, / in ko bo zima tu in vsi snegovi njeni, / zaprem vsa vrata, okna, da bom sred noči / lahko gradil palače svojih čarovnij.« 
Zbiramo miloščino za noči (»skupljamo milostinju za noći«), v katerih bomo lahko priklicevali ljudi in pokrajine, ki jih bomo preoblikovali glede na lastne projekcije, ideale, želje in strahove. Kot zločinci si jemljemo tisto, kar vidimo v dnevu, in to preoblikujemo po lastni volji.
A vemo, da so tujci, ki nas na ukaz ljubijo v noči, le dresirane podobe resničnih ljudi (»u kojima će nas voljeti stranci / dresirani na posluh«). Da so izmišljena mesta polna nejasnih podob, da naša telesa tam nimajo teže, ker ne stojijo na nobenih stvarnih tleh, na nobeni pravi zemlji. 
Zaprti v svet lastnih slepil in utvar, vrženi z osi sveta (»ležimo naglavačke izbačeni iz osovine«) kot mikrobi gledamo iz lastnih izmišljenih mest. V Babićevi pesmi ima izmišljeno, nestvarno – s pomočjo izvirnih metafor – svojo lastno težo, otipljivost, ki nas kot mlinski kamen vleče stran od stvarnosti, od spoznavanja »stvari, kot so«. A izvirna človeškost je mogoče prav v tem obstajanju med skrajnostmi, med svetovi. »Božji delec« človeškega ustvarjalnega uma, ki lahko oblikuje tako nebesa kot pekel, je verjetno tako v možnosti vpogleda in spoznanja, kot v možnosti ustvarjanja slepil in utvar.

lp

Franci

Hvala Franci Novak, impresivan komentar i poetska analiza. Čast mi je.

lp, Duško

Franci, meni se zdi prevod zelo dober! Tudi tvoje videnje pesmi, podloženo z Baudleairom, je tankočutno in dodaja branju pesmi novo dimenzijo. Duško, pesem je pa res močna!

Lp, Ana