Nena – prvi del pesmi z lirično, malce otožno podobo snega, ki pada na oktobrske rože, je odličen v svoji preprostosti, v nazornosti podobe. V zadnjih verzih kitice »Da ljubi prethodnicu snegova / I svoje umiranje« pa je sled sprijaznjenja, pomiritve z usodo, ki daje kitici zaključen, dovršen značaj.

Druga kitica pa pelje pesem v igro medsebojnega odnosa (skrivanje, igra besed, iskanje izgovorov, konec ljubezni ...), ki se tako v oblikovnem (formalnem) kot v pomenskem smislu precej slabo navezuje na prvo kitico; oziroma izrazno moč in preprostost prvega dela pesmi povsem zaduši.

Samo moje mnenje v premislek,

lp

Franci