nočem več listati nedeljskih strani skupne usode
ki grenko diši po kavnih zrnih ki jih nisva nabrala midva
nočem se prhati pod sladko vodo iz najinega studenca
ki spušča nenavadne zvoke in čedalje manj osvežitve
nočem zahajati v romantična svetišča prihodnosti
ki so se tekom let iz rdeče spremenili v bledikavo oranžno
in nočem se izseliti iz najinega skupnega mrzlega gnezda
ker čutim da še ni čas za slovo in sežiganje starih fotografij
vedno si mi govoril da z roko v roki lahko preplezava svet
in zmečeva s sebe vse kar naju obvezuje in zateguje
potem bi bila svobodna in se kopala v izviru večne mladosti
v duši pa bi se počutila starca ker bi za seboj imela že toliko izkušenj
vedno si mi govoril da boš ostal ne glede na to kaj bo prišlo
in kaj bo ob jutrih skoraj da neslišno odšlo iz najinega stanovanja
vse sem vedela pa sem zaradi skupnih izkušenj to spregledala
in še naprej uživala v vseh teh ritualih s tabo
le da so sčasoma ti rituali postali več vredni s tvojo odsotnostjo
vedno si mi govoril kako mi boš naredil otroka ki ga boš učil
igrati poker in nogomet medtem ko bi vaju jaz nemo opazovala
in v sebi tehtala nesmiselna vprašanja koga imam raje
poletja je bilo letos konec že avgusta in vse tvoje obljube so skupaj
z njim odplavale proti Dalmaciji kjer so se ustalile skupaj s tihimi
skoraj da neslišnimi jutranjimi odhodi iz najinega stanovanja
jaz še vedno listam nedeljske strani in okušam neznana kavna zrna
in se še vedno prham pod pokvarjeno prho in zahajam na zapuščena
mesta najinih srečanj ko sva bila še mlada in zaljubljena
še vedno hočem živeti tam kjer si mi delal otroka in kjer je toliko
spominov da jih je nemogoče shraniti v en fotografski album
in še vedno hočem živeti v najinem skupnem mrzlem gnezdu
saj čutim da je tu še toliko topline da bi ti nekega dne
mogoče lahko oprostila

Anja G.