Skoraj vedno

je prihajala ptica,

priletavala,

se vračala ...

Prihajala je 

z belimi lilijami

in v sebi nosila magijo

tistega enega in edinega,

drobnega trenutka,

neskončnega v trajanju

in obenem

ne daljšega od trena očesa

ali zamaha kril

navadnega nočnega metulja.

Lilije so, obvezno,

bile popolnoma bele,

z rahlim pridihom

biserovine

ali škrlata,

odvisno od dobe dneva

in od tega ali je

v tistem trenutku

tišini vladal

soul ali blues.

Če bi, po naključju,

na bel cvetni listič

padla kapljica dobrega,

rdečega vina,

bi se na njem bleščala

kot kaplja plemenite

samorogove krvi,

s tistim nenavadnim

lesketom rubina

v neresnični svetlobi

sončnega zahoda,

nekje na južnih morjih.

En cel svet,

eno celotno vesolje

bi šlo le v tisto kapljo,

le na tisti bel cvetni listič

in le

v tisti neminljiv,

brezčasni trenutek,

v katerem je ptica

prinašala dih ljubezni

in kdovekaterič

zletela v moje sanje.

Marko Skok - Mezopotamsky