Nocoj

ne bo velikih besed,

nocoj

ne beri enciklopedije,

nocoj sem gora

slekla sem proč

vsa oblačila,

vse bore

sem premaknila

v dolino,

da bodo živa meja

ki se vleče po dolgi poti.

Nocoj se bom razgalila,

perverzno kakor iz filma

bom pustila,

da se po meni dvigujejo

osamljeni alpinisti,

da bodo izživeli

svojo tihotno domišljijo

in stala bom pokonci,

ta čas ko se bodo vzpenjali

da dočakajo vrh

čeprav bodo nekateri

plačali davek za užitek

in poleteli nazaj,

komaj živi

bodo lizali svoje rane

in načrtovali naslednji vzpon.

A zmagovalci

bodo prihajali v samoti,

ne bodo se srečali,

ne bodo se videli,

na vrhu vrhunca

bodo izživeli svoje sanje,

pisali v dnevnik

ko bodo hodili po robovih

in gledali v daljnjo nižino,

koder bodo tavali oblaki

in me zavijali v preno

kakor pajčolan okoli oči.

Sesedali se bodo nazaj

se oprijemali mojih oblin

in stala bom pri miru,

kakor devica čaka

da izgubi nedolžnost

 pustila bom

da se ponoči skrijejo

v moje reže,

da dočakajo jutro.

Plahi dotiki nog in rok

tvegali bodo trenutek življenja

in jaz bom štela smrti

z obljubo o večni mladosti.

IŽ-lev