Vsak dan je noč
in vsaka noč je dan,
mutacije so nepredvidljive.
Tisočero še nevidenih sonc
je prežvečilo naše sonce,
bolečina je neizmerna.
Moja Mati je prah,
moja Ljubezen je pepel,
moj Otrok je oglje.
Sem živo meso,
sveže tetovirano
z vročimi zmaji iz svile.
Črne kaplje dežja
teptajo privide,
goreče brazgotine,
onemele krike.
Ugasli smehljaji
tišinijo ruševine,
požrešne grobove,
moje utripe ...
S težavo prepogibam
kvadratni kos papirja
iz katerega se rojeva
moj prvi žerjav.
Le upam lahko,
da mi uspe nanizati
preostalih devetsto
devetindevetdeset.
Le upam lahko,
da mi pomlad vsuje
rožnati puh sakure
v izhlapele oči
in da žerjavi razparajo nebo.
hibakuša/ hibakusha - oseba, ki je preživela atomsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija
sakura - japonska češnja
senbazuru - tisoč papirnatih žerjavov:
http://www.dailyonigiri.si/2009/12/tisoc-papirnatih-zerjavov/
Detajl za detajlom, prefinjeno, z občutkom za dobro mero tkiva, ki ga še lahko 'prežveči 'bralec ob takšni globoki pesmi. Bravo, Marko.
Lep večer
Andrejka
Hvala za komentar, Andrejka. Ja, tokrat je na koncu ostala ne preveč "gostobesedna" verzija. Spodbuda pa je bil spomin na knjigo, ki sem jo prebral pred kakimi tremi desetletji Sadako hoče živeti ...
No pa še link na origami žerjava:
Lp, Marko
Poslano:
24. 08. 2015 ob 14:00
Spremenjeno:
24. 08. 2015 ob 14:00
Pesmim, napisanim po posredovanih doživetjih, ki jih dobimo prek prebranih knjig, televizije, časopisov ali spleta, po navadi manjka za poezijo bistvene avtentičnosti, torej neposrednega doživetja samega. Mnogokrat namreč zvenijo preveč »umetelno« ali celo prisiljeno. In kako je sploh mogoče – vsaj deloma – bralcu posredovati tako neizrekljivo izkušnjo, kot jo ima preživeli atomskega (ali kakršnega koli bombardiranja), ne da bi pri tem zapadli v željo, da zgolj šokiramo bralca?
A pesmi »Hibakuša« omenjeni manko neposrednega doživetja uspe nadomestiti z zgodbo, vtkano v pesem: preživeli atomskega bombardiranja se namreč posledicam nepojmljive človeške destruktivnosti zoperstavlja s skoraj obsesivno ustvarjalnostjo, z izdelovanjem žerjavov iz papirja. Namesto bomb naj »žerjavi razparajo nebo«: papirnati žerjavi, sadovi ustvarjalnega človeškega duha, pa že priklicujejo tudi stvarne žerjave in z njimi obet novega začetka, nove pomladi.
Pesem, ki govori tudi o pomenu in namenu pesnjenja (in umetnosti na sploh), ki se vedno vrača, kljub znamenitemu Adornovemu izreku, da "poezija po Auschwitzu (in Hirošimi, op. p.) ni več mogoča."
lp
Franci
Iskrene čestitke, Marko; ne le k zadnji podčrtanki, ampak k bogati beri doslej objavljenih pesmi, h katerim se vračam; iz naslovov pesmi, ki si jih na portalu Pesem.si objavil od leta 2013 do danes, sem izbrane in pogosto brane povezala v titlico; vem, da za objavo le-te potrebujem tvoje dovoljenje, zato te prosim, da mi svetuješ pri nadaljnjih korakih;
vse dobro ti želim,
koni
Franci, hvala za zanimiv komentar in črtice ... kot gledališčnik in / ali čuteče bitje se pač občasno (preveč) vživim v vlogo sočloveka kot bi bila moja lastna. Moje pisanje res nima namena šokirati, je pač takšen ali drugačen odsev mene samega.
Lp, Marko
koni, hvala za čestitke.
(o titlici pa na zs)
lp, Marko
Marko, v psihično in telesno trpljenje deklice iz tvoje krhko razgrnjene pesmi ali njenega ozadja se je intimno vživela tudi Yoko Ono:
Lp, Silvana
Marko! Daj si na levi kakšno rebro odstranit, da te ne bo tiščalo.
Sem dal kapo dol.
Silvana, najlepša hvala za enkratno Yoko Ono!
Polde, se bojim, da ne bo pomagalo. Vseeno hvala, predvsem za dejanje s kapo!
Lp, Marko
nič ne rečem.
le čestitam za izjemen in ustvarjalen zapis čutenja.
Milan, najlepša hvala!
lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!