V rani pomladi, ko se prebuja ljubezen 

začne tudi regrat svojo misijo

v svoji obleki, svetlo rumen in nečimrn

v želji, da osvoji nedoumljivo galaksijo.

Neznan čut semena mu govori:

počasi zori, diši le sebi, čakaj,

da se vroč, močan veter razigra,

takrat mu izroči novo seme.

Ne pozabi, ta umetnik neba

bo vedel kam te vodi, kam te nosi,

spustil te bo prav tam, kjer je treba,

da te ne pokosi kdo z neizprosno koso.

Leta se nizajo, kot biseri na ogrlico,

da cvetiš, da zdraviš, da krasiš travnik,

potreben si, da skriješ prepelico,

da počivaš v pogledu nekoga.

Da na veke živiš

v avreoli pajčevinastega semena,

ko te plodi mrak,

podnevi se blešči v belih ostrinah,

ki rezbarijo nebo,

ko jih raznaša vroča vejača.

Le tako tvoj čut ne bo onemel,

nič ti ne morejo niti te oluščene besede,

s pomočjo nevidnega hrustanca

se bo obdržala tvoja nežna avreola sreče!