Sobe so bele.

Goste, mastne kaplje polzijo preko toniranega stekla

in mečejo sence na neoporečno belino sten.

Spajam skupaj osamelce jasnih noči.

Kaplje pa polzijo.

Čisto počasi.

Med tresočimi se prsti.

Preko v kamen vklesanih sotočij.

V razpoke v temeljih.

Izpirajo modrino tvojega pogleda.

Izpirajo besede.

V eno samo belino.

Odprla sem vsa vrata neskončnega hotela.

Ena za drugimi.

Vse sobe so bile bele.

In v nobeni ni bilo tvojega imena.

Danes ne.

Morda jutri.

Nina Pečar