Li, všeč mi je pesem, samo oblikovno (vizualno) tale leva, pa potem sredinska, pa desna poravnava - ne vem, če je potrebna, se mi zdi, da ne dodaja nič, česar ne bi bilo že v pesmi sami, pa samo besedilo preveč "razkosa" oziroma mu doda po mojem nepotrebno dramatičnost, malo premisli,

lp

Franci

Franci rada uporabim tudi vizualne učinke razporeditve besedila. Mislim, da s tem ni nič narobe? Vsekakor jih marsikdo uporabi izraziteje, kot jaz.

Lep pozdrav   Lidija

Nič ni narobe, Lidija, samo ti vizualni učinki (tudi pri drugih) so prevečkrat uporabljeni zgolj za privabljanje bralčeve pozornosti in, kot rečeno, besedilu (prevečkrat) ničesar ne dodajajo. Avtor mora vedeti, zakaj uporabi neko oblikovno rešitev. Tvoja pesem je že pomensko razčlenjena na tri sklope, dodatna vizualna razdelitev preveč razbije učinek celote - govorim o tej tvoji pesmi, ne o tem, kako te členitve uporabljajo drugi. 

lp

Franci

Vzamem, kar si rekel, da ti je pesem všeč in me to veseli. Res veseli.

Oblikovna postavitev ne bi smela vplivati na objektivno presojo kam pesem spada in kako je nekomu všeč?  vsaj tako se mi zdi. Ne želim s kakšno teatraliko vplivati na bralca. Pišem iz sebe, zase, za svojo dušo in svoje izrazne potrebe. Iz iste potrebe tudi fotografiram in počnem še kaj drugega. Ne v želji, da bi s tem vplivala na druge ljudi. Če je komu všeč- prav. Če ni, tudi prav.

V tej pesmi se mi ne zdi sporna razvrstitev verzov iz treh sklopov ( kot si tudi sam dejal, da so) v kot korake razvrščene odmike. Nekaj svobode mora biti v lasti avtorja.. kot jo ima vsak slikar na svojem platnu?

Brez zamere, da se držim svoje ograje... :), tako lahko stojim pokončna ob njej

lp  Lidija

Lidija, izredno cenim tvojo držo. Samo prosim ne piši le "iz sebe, za svojo dušo ..." :), to je tak strahoten kliše; tvoje pesmi so vredne branja in v njih pišeš o stvareh, ki se tičejo vseh nas.

P.S.: A je kje moč videti tvoje fotografije?

lp

Franci

Pesem »Marčevski lom« je razdeljena na tri sklope. Prvi govori o človeški poti, o življenju kot o poskusu vrnitve k izvornemu (otroškemu) čudenju, k izkušanju sveta, v katerem še ni razklanosti med človekom in svetom. To vračanje onemogočajo ali zavirajo »skopa prtljaga« (omejenost čutov in uma), »spletanje vencev« (miselni koncepti?) in preteklost (»proda/grobe poti«).
V drugem delu se svetlika obet »rešitve«, mogoče pobega, v ekstatično odprtost telesa v svet, v spontanost dotikanja stvari, v čutnost, ki bo izmila telo vseh usedlin, dobljenih na poti (»hodi po rosi/da se s podplatov/izmijejo grape«).
Zadnji del pesmi, projiciran v prihodnost, pa že govori o prelomu v novo čustvovanje in mišljenje, v novega, bolj spontanega in svetu odprtega človeka.
Pesem, ki zastavlja temeljna vprašanja in nagovarja »življenjsko« pot vsakega od nas.

lp
Franci

Čestitke, Li

ne vem, kako  sem jo spregledala,

cvet poezije ;) z osamljenih vrhov

Lp, Pi

Prav krasno, Li, čestitam! :-)

Lp, Sašo

Franci hvala za lepo popotnico pesmi :).

lp  Lidija

Irena nisi je spregledala, le objavila sem jo šele danes.. tudi tebi hvala.

Sašo tudi tebi iskrena hvala.

lp obema

O, Lidija, super fotke!

lp

Franci