Izril sem koren času,

da bi se izmuznil iz okvirjev njegovega previsa;

dovolite mi,

da se z vsemi silami uprem

kolektivnemu duhu ere niča,

ponudite mi brežino življenja,

ponesite me

med vložišče sveta.

Naj me trešči z rojstvom

njegove neznatne matematike,

razbitih vrčev univerz,

da se spojim s črepinjami neba

in razbelim možgane,

da bom odhod poslednjih

in postaja

tretiranih, treniranih

labirintov ločil s črkami.

Blagovolite mi,

da se izgubim v občutkih koncev,

da mi bo vse, kar bo ostalo

zgolj manična točka

nerazvitega jezika ogledal.

Patrik Holz