Ko so v noči ovdovele sence,

se ti dneva žar je zdel zlagan,

ko so peli mlini vetru,

in je sipal veter prah,

še si vztrajal,

še si rekel,

da boš moj kočijaž.

Ko so zjutraj se rodile sence

pa so šle na pot vse ptice,

pa je z njimi šel še vran,

in si videl, da so črne,

se je v tvojem srcu gnev spoznal,

In si rekel,

da si žeja,

in si rekel,

da si nag,

zdelo sivo se je z vetrom,

in želel si biti sam.

Zdaj sivina briše glas

in v jezeru duši se luna,

so z večerom se umile sence,

je z nočjo umrl dan.

In ti si gledal,

kako so na polju rasle cedre.

Gospodična