Ne verjamem več,

da bom za seboj

pustil kakršnokoli sled.

Vendar,

če bo nekdo poskušal

vrniti desetletja

in po fragmentih

razmetanih pesmi

skušal kreniti

po ulicah, kjer sem hodil,

sledil zaporedju odkritij

nekaterih ključnih stvari

v življenju,

bo zašel v slepo ulico.

Zato,

menim, da ne puščam sledi.

Vsekakor pa ostanejo

lilije,

ptice,

rečni bregovi,

daljna topla morja,

jutranja zarja na vzhodu,

spomin na Auroro Borealis

in le par

nepopisanih strani.

To niso sledi.

Še manj pričevanje o obstoju.

Vse to so samo odlomki doživetega

ali odlomki davno prebujenih sanj.

Če pojdeš

po tistem za kar meniš,

da so moje sledi,

me prav gotovo ne boš našel.

Le sebe boš izgubil.

Nekaj pa moraš vedeti.

V času ni sledi.