Dotik njene roke me je zaznamoval.

Gib, ki vpel me je v tok vznemirjenja in smisla..

Le kdo bi si mislil, da en dotik.. en dotik, seje usodo preobrazbe.

Ko bi lahko večno taval v temi tega sveta, iskal tisto kar vzljubil sem v danem momentu in toliko časa bdel v njej..

V Njeni toplini srca, ko privil sem se kot majhni otrok, sedoč na njenih prsih, poljubljal dušo.. Ko bi le lahko umrl v njenih rokah, zakaj preklet sem da znorel sem ob občutij..

 Zakaj preklet sem da nobeno ne morem imeti..

Zakaj Ti, vtisnila si se vame, mar nisem že večkrat postal zemlja?

 Zakaj znova, zgoreti moram v bolečini, zakaj moje srce trpeti mora ..

Kaj hočeš Življenje od mene? Kaj ti moram dati, da bo moja zibelka mirna?

 Kako naj Ti dam, nekaj kar je proti Tebi, mar nisi to Sam ustvaril?

Je to bolezen majhnega človeka? Kje je zdravilo? Zakaj dal si mi to obliko, raje povrni me v prah, kjer bo veter določal mojo usodo..

Pretvori me v kamen, da občutil ne bom dih Božji, ki reže srce..

Prizadeto srce daje bolečino prizadetemu, ki nekoč, zaboden sam v temi iskal je luč.

Kje moj je tunel odrešitve, izhod v onstran?

Kdaj bom, povrnil se, na njena prsa k srcu, zavedno pri njej kot simbiot živel?

Yoshua