Kličem te
skozi robove poletja,
goloroke trave prižnic
in ognja,
ki puščajo razžarjeno stezo
na belini spominov.
Še dlje,
kličem te skozi
vrtove razpadajočega jutra,
skozi stekleno pripoved
neke davnine,
minevajoče z rojstvom
krvavečih celic.
In še dlje,
v odtekajočo reko
in izdolbljene špranje
potonjenih sider.
Kličem te,
sedeča na podstavku resnic,
vročih dlani
in presušenega joka,
pod krošnjo istega neba.
Izlij se vame.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!