Izlivanje

Kličem te

 

skozi robove poletja,

goloroke trave prižnic

in ognja,

ki puščajo razžarjeno stezo

na belini spominov.

 

Še dlje,

 

kličem te skozi

vrtove razpadajočega jutra,

skozi stekleno pripoved

neke davnine,

minevajoče z rojstvom

krvavečih celic.

 

In še dlje,

 

v odtekajočo reko

in izdolbljene  špranje

potonjenih sider.

 

Kličem te,

 

sedeča na podstavku resnic,

vročih dlani

in presušenega joka,

pod krošnjo istega neba.

 

Izlij se vame.

 

 

 

Martina Pavlin-Essentia

Komentiranje je zaprto!

Martina Pavlin-Essentia
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia

Pesmi

  • 27. 07. 2015 ob 10:02
  • Prebrano 746 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 528.46
  • Število ocen: 18

Zastavica