Li, tvoja pesem je kot negiben, kamnit spomenik neki odsotnosti, všeč mi je. Tudi oblikovno. Le nekaj stvari:

1. »izpraznjen izraz«: »izraz« je že itak nekaj, kar nekaj kaža in izraža, tako da ne more biti izpraznjen. Poleg tega imaš »praznino« že v nadaljevanju pesmi.

2. In še ena malenkost – a naj ne bi bilo »vilončela« namesto violončele, lahko se motim.

lp

Franci

Pozdravljen Franci

Izraz je, vsaj po moje lahko izpraznjen. Lahko je poln- življenja, grenak- izkušnje, mehak-ljubezni... izpraznjen- volje, poleta, energije..

Lahko spremenim izpraznjen v zategnjen? Kaj predlagaš? Ali kako drugače?

Violončelo je prav- vsaj po Wikipediji?

https://sl.wikipedia.org/wiki/Violončelo

lp  li

Li, lahko pa celotno vrstico "izpraznjen izraz" tudi spustiš. O tej izpraznjenosti namreč itak govori vsa pesem.  

Odkar je ni,

ima življenje

gladke zdrse

v travah.

V razah

lomljive oprijemke.

Padce

nizdol grebena.

Neizrazite črte

čez čelo

in groba usta

violončela ...

Ampak odločitev je tvoja, le besede "zategnjen" ne bi uporabil, ker prinaša še druge pomene.

Pri violončelu pa sem mislil na sklanjatev, namesto "groba usta violončele"  - "groba usta violončela".

lp, Franci 

zelo lepa pesem, čisto tvoja, taka ki te poje :) zategnjeno :)

Franci pa je verjetno mislil na sklon,  na 1. sklanjatev samostalnika srednjega spola s končnico o

Koga ali česa...violončela

Morda si se le zatipkala e ..a, blizu sta :)

Lp, Pi

Franci... popravljeno. Pri violončelu sem mislila, da si imenu odvzel črko :)... spregledala pa sklon.

Hvala za pomoč.

Pi-jika.. vroče je vroče.. pa se kisa... vsaj mleko dobro :)))

lp obema z nekaj nevihte iz mojih koncev (upam, da se kaj ohladi ozračje?)

li

ozračje je res pregreto

bo treba pod hladen tuš :)

Lp nam vsem :)

'Praznina', 'odsotnost' sta v pesniški ustvarjalnosti pogosto uporabljani besedi in žal večkrat postaneti zgolj pesniška klišeja, zbledela vzorca. A v tej pesmi je praznina kot postvarela, kot da je oprijemljiva; skozi zdrse v travah, skozi lomljive oprijemke. Spuščamo se le »dol dol« (Dane Zajc) po vertikali iz besed, nikjer ni trdne podlage, nič ne more omiliti ali zaustaviti negibne, kamnite dokončnosti, ne druga pesem (»pesem škržatov«), ne nobena svetloba, bližnja ali daljna (»dotik sveče z lune«). A vseeno je tu zvok, glasba te pesmi, ki z nizanjem asonanc in aliteracij v kratkih, odsekanih vrsticah ustvarja nezadržen, skoraj tolažeč ritem.

Li, odličen občutek za zvočnost pesmi imaš,
lp,
Franci

Franci hvala za tako lepo popotnico pesmi.

lp  li

In vedela je, kdaj mora priti, prija v tem, ne tako razgretem pragu noči, ki pa ji zvok violončela doda drobce, drobec za drobcem ...

lp, ajda